Ana Robič

 

Zakaj treniram

Za karate sem se odločila, ker sem se hotela naučiti braniti, če bi me kdo napadel. Najprej sem videla svoji sestri, Andrejo in Anjo, in ju tudi spremljala na vseh njunih opravljanjih izpitov za višji pas. Spremljala sem ju na seminarje na Škorpijonu in sem bila zelo vesela, ko sem že sama trenirala in sem lahko na seminarju tudi ostala. Odločila sem se tudi zato, ker imam zelo rada šport, tudi kimono mi je všeč in zelo rada gledam karate filme na televiziji. Na treninge rada grem, ker imam »fajn« trenerje in »fajn« prijatelje in prijateljice.

Rada hodim na turnirje, še posebej, če niso v naši državi, in spoznavam deklice in fante iz drugih držav. Včasih imamo nekaj problemov pri sporazumevanju, ker ne znamo jezika drug drugega, ampak smo se še vedno nekako sporazumeli. Moji novi prijateljici iz Srbije je ime Željka Avramović in mi je letos prinesla fotografijo z lanskega turnirja, kjer sva skupaj fotografirani na podelitvi medalj. Zaradi vsega tega mi je karate všeč.

Eva Lep

 

Karate

Sva Nik in Eva Pušnik, in karate trenirava četrto in peto leto. Imava vijolični pas. Za karate naju je navdušil stric Branko, ki je tudi najin trener. Trenerji so super, čeprav jih včasih malo razjezimo. To, da smo »od sile«, pokažemo na tekmah.

Eva in Nik Pušnik

 

Moje prvo srečanje s karatejem

Prav vse se je pričelo 1. septembra 2000, ko sem prvič prestopil prag osnove šole Selnice ob Dravi. Takrat sem bil prestrašeni mezinček, ki ni vedel, kaj se bo dogajalo z njim v tej veliki stavbi. Iz tega razmišljanja me je predramil fant Daniel Jehart, ki je stopil k meni in me vprašal, če je lahko moj zaščitnik. Najprej sem okleval, saj me je čisto zmedel, pa tudi posebno pričesko je imel. Vendar ker se ni obrnil in odšel iskati novega mezinčka, sem se odločil, da bo moj zaščitnik. In tako se je začelo najino spoznavanje in kramljanje med odmori. Po nekaj dneh sem ugotovil, da je prav prijeten fant, povrhu vsega pa še športnik. Povedal mi je, da trenira že 8 let karate, in me povabil na njegov trening. »Vau!« kakšnega močnega zaščitnika imam, sem se takrat razveselil. Lahko me bo branil, če me bodo večji izivali. Ker pa sem po naravi klepetav in radoveden, me je povabil, da si lahko ogledam, kako potekajo njegovi treningi. Ni mu bilo treba dvakrat reči, da sem ga šel gledat, ne da bi doma povedal, kam grem, saj sem doma za šolo. Mislil sem, da me domači ne bodo pogrešali, saj bom samo pogledal in se vrnil domov. Vendar me je trening tako prevzel, da sem pozabil na uro. Ko sem se vrnil domov, mi starši niso verjeli, da sem bil v telovadnici , zato sem jim hitel razložiti, kaj sem vse videl in da želim tudi jaz trenirati karate. Še danes se spomnim takratnega navdušenja moje mame, saj je bila kasneje, ko je bila predstavitev kluba in vpis novih članov, ob meni. Ob koncu je trener stopil k nama in vprašal, kako sem se odločil. V eni sapi sem bil za to, da se pridružim tem fantom in dekletom. Čez teden dni sem imel že prvi trening. Moram priznati, da je bil kar naporen, vendar sem vztrajal in danes, po štirih letih dela, sem ponosen na svojega zaščitnika, prav tako tudi na trenerja Kamila, čeprav je strog, vendar zelo pravičen trener. Prav tako sem ponosen na njega, ko vidim na tekmovanjih, kako velik krog prijateljev ima. Kako se zna postaviti pred sodnika v bran njegovim učencem. To pa je tudi znak, da je tudi on vrhunski športnik, ki je ponesel ime našega kluba daleč zunaj Slovenije. Tukaj sta še trenerja Branko in Milan. Branko nas pripravlja na kondicijo, po tekmovanjih pa nas zabava s svojimi šalami, ki jih zna samo on, da pozabimo na razočaranje, ki se nas včasih loti zaradi preslabih rezultatov. Trener Milan pa nam je stal ob strani ob naših prvih tekmovanjih in nam vlival pozitivno upanje in preganjal tremo. Zato so mu dali naši starši, ki nas spremljajo na tekmovanjih, vzdevek, da je naš drugi ata.

Najbolj pa se veselim tekmovanja v Novem Sadu, ker gremo za dva dni in potujemo z avtobusom, na katerem si pripovedujemo šale in igramo igre. Skupaj smo lahko s prijatelji cel dan. Letos je bilo še posebej zanimivo, saj se je naš prijatelj iz kluba zjutraj zbudil z vodenimi kozami. Vendar ga to ni zmotilo,da ne bi nastopal. Zanimivo je tudi v našem klubu, ko gremo za dva dni na seminar, kjer zadnji dan opravljamo izpite.

Klemen Kos

 

Moj šport - karate

Star sem 12 let. Karate treniram že od prvega razreda. Za ta šport sem se odločil, ker si z njim razgibaš celo telo. Mislim, da mi bo ta šport v mojih mladostniških letih tudi za obrambo pred nagajivimi mladostniki. V tem športu kakšnih posebnih rezultatov nisem dosegel, toda vseeno je moj cilj doseči črni pas. S trenerji sem zelo zadovoljen, čeprav na treningu porabim vso energijo, ki jo imam. Če realno premislim, je za vse kate in borbe, ki jih moram znati, tri ure treninga tedensko skoraj premalo. Zato sem sklenil, da bom, če bom le imel čas, treniral tudi doma. Vendar je čas moj problem, ker sem še otrok in porabim veliko prostega časa za igranje s prijatelji, za televizijo in računalniške igrice. Na koncu pa še šola zahteva svoje. Dan je pri kraju in čaka me kopalnica ter nato spanje.

Rok Štruc