To predstavlja prvi in bistven pomen besede »kara«. Mojster Funakoshi razume pod to besedo tudi naslednje: »Tisti, ki trenira karate, ne sme biti sebičen in nositi v sebi hudobnih misli, saj lahko samo z razumnostjo in prisebnostjo razume tisto, kar s karatejem prejema.«
To je zanj eden od pomenov besede »kara«. Dodaja pa še: »To, da si v svoji notranjosti prizadevamo biti ponižni, skromni ter na zunaj kažemo plemenitost, uglajenost, pomeni tudi to, da nismo egoistični in skušamo biti vljudni, ljubeznivi in preprosti.«
Karate-do in karate-budo sta veliko več kot le samo skupek tehnik za samoobrambo. Pravzaprav je ta definicija zelo skromna v primerjavi s tistim, kar karate zares predstavlja, tj. filozofijo, prek katere posameznik razvije svojo notranjost, teži k razvoju popolnega karakterja, in naporne treninge pri »do« in »budo« borilnih veščinah.
Karate kata
Kata je sistematična povezava serije defenzivnih in ofenzivnih borbenih tehnik zoper enega ali več namišljenih nasprotnikov. Gibi v katah se delijo na posamezne in povezujoče. V kati so udarci, bloki in položaji povezani na predpisan način in po vnaprej določenem vrstnem redu. Večina kat je nastala na podlagi opazovanja živalskih gibov.
Karateisti se učijo kat iz treh razlogov. Prvič, ker vadba kat razvija telesne avtomatizme, drugič kot pogoj za pridobivanje nazivov pri karateju in tretjič v tekmovalne namene.
Za kvalitetno izvedbo kate so potrebni naslednji elementi: koncentracija, ravnotežje, uporaba moči, predpisan ritem in pravilno dihanje.
Vsaka šola predpisuje svoje kate. Sodobne znanstvene raziskave so pokazale, da je 25 kat zadovoljiv fond znanja v karateju.
Karate borba - kumite
Kumite je izraz za uporabo ofenzivnih in defenzivnih tehnik karateja v prosti borbi in vezanem sparingu. Tekmovanja v športnih borbah potekajo v nekontaktni obliki.
Glavni poudarek sloni na samokontroli in samoobvladovanju. Tekmovalca prikažeta avtomatizacijo tehnik, timing oziroma pravočasnost uporabe tehnik ter razumevanje taktike in ritma borbe.
Čeprav gre za nekontaktno obliko, so udarci v telo dokaj močni, medtem ko morajo biti v glavo izvedeni s popolno kontrolo. Če tekmovalec poškoduje nasprotnika, je za to kaznovan z opominom ali diskvalifikacijo.
ZGODOVINA KARATEJA V ŠTIRIH RAZVOJNIH OBDOBJIH
1. Kitajski izvori (od okoli 2600 pred n. št.)
V tem času govorimo o začetkih arhaičnega karateja, ki je v Kitajski šele v 16. stoletju postal avtohton sistem borilne veščine. Duhovni oče karateja je indijski menih Bodhidharma, ki je l. 520 prišel na Kitajsko, da bi razširil zen-budizem. Po obisku na cesarjevem dvoru se je ustavil v samostanu Shao Lin. Opazil je, da so duhovniki šibkega zdravja, zato je oblikoval sistem telesnih vaj z imenom shih-pa lohan shou ali 18 boksarskih tehnik (danes znane kot kata sanchin). Iz tega se je kasneje razvil shaolinski boks, ki je močno vplival na naslednje razvojno obdobje.
2. Okinawsko obdobje (od leta 1372)
Na podlagi kitajskih prvin borbe in lokalnih okinawskih sistemov golorokega bojevanja se je izoblikovala veščina okinawa-te, bolj znana kot tote ali kitajska roka (pravili pa so ji tudi tode ali roka Tangovcev, po kitajski dinastiji Tang).
V začetku so obstajale tri šole, ki so se imenovale po krajih, kjer so delovale: shuri-te, tomari-te in naha-te. Najbolj znani mojstri teh šol so bili Sokon Matsumura Bushi, Anko Itosu, Azato Yasutsune (vsi trije shuri-te), Kanryo Higaona (naha-te) in Kosaku Matsumora (tomari-te).
3. Japonsko obdobje (od leta 1920)
Karate dobi japonski naziv »prazna roka«. Govorimo o nastanku japonskega karateja. Največji vpliv na oblikovanje japonskega karateja je imel Gichin Funakoshi. Reformiral ga je tako v metodičnem kot tudi filozofskem smislu. Karate se je iz pismenke tote preimenoval v »prazna roka«. Funakoshijeva šola karateja je postala znana kot shotokan.
Nastale so še druge šole karateja, med katerimi so najbolj znane: goju-ryu (Chojun Miyagi), shitoryu (Kenwa Mabuni), wado-ryu (hironori Otsuka), kyokushinkai (Masutasu Oyama), sankukai, nabudo (Yoshinau Nanbu) idr.
4. Razvoj karateja v svetu (od leta 1950)
Karate postane mednarodni šport, ki preraste ozke okvire tradicionalne veščine in je vse manj japonska nacionalna posebnost.
V tem času nastanejo številne karate organizacije in stilske zveze. Po moči in ugledu se kot vodilni izločita dve zvezi: WUKO – športni karate in ITKF- tradicionalni karate. Mednarodni olimpijski komite potrdi obe zvezi in postavi zahtevo po poenotenju karateja.
Leta 1994 je iz zveze WUKO nastala WKF, ki je načeloma združila športni in tradicionalni karate. Peto razvojno obdobje bo era olimpijskega karateja, ko bo ta okinawsko-japonska veščina postala del olimpijske družine športov.
Karate ni zgolj borilna veščina, je tudi pot rasti vsakega posameznika, oblikovanje osebnosti in spoznavanje sebe, je torej krepitev telesa, uma in duha. Njegova moč se skriva v redni vadbi, ki pravzaprav pomeni vztrajno ponavljanje in piljenje niza tehnik, izvedenih kot boj proti namišljenemu nasprotniku, ki se imenujejo kata. Vsako kato je treba vizualizirati in jo izvesti skrajno skoncentrirano in nadzorovano, kajti le tako si zmagovalec.
Torej bi lahko rekli, da je karate pot sožitja s samim seboj in z ljudmi in da se znanje, ki ga pridobijo na treningih, prenese še na vsa druga področja vsakodnevnega življenja.
Karate kot borilna veščina pomeni urjenje bojevniškega duha in telesa ter učenje in treniranje učinkovite samoobrambe, ki ima točno določena in predpisana ter opredeljena in s strogim moralnim kodeksom pogojena pravila obnašanja.
|
