Izkušeni trenerji dobro vedo, po kaj prihaja mladina - včasih tudi tista ne več čisto mlada - h karateju. Ker je to BORILNI ŠPORT, je osnovni motiv očiten: vsakdo, ki se pridruži, si želi naučiti golorokega borjenja. In prav to omogoča in ponuja športni karate.

Otrokom predstavlja karate obliko telovadbe, skozi katero razvijajo svoje psihofizične sposobnosti in se učijo samoobvladovanja. Mladini pomeni dobrodošlo in psihosocialno koristno rekreacijo in tekmovalni šport, odraslim pa kot vsestransko koristen sestavni del kvalitete njihovega vsakodnevnega življenja.

Želja po borilnem znanju je praviloma precej nejasna. Večina si je ne upa priznati ne po tihem, še manj pa na glas. Posebej intelektualna, srednješolska in študentska mladina ima pri tem precejšnje zadržke. Večina se jih skorajda sramuje, da sami pri sebi gojijo to tiho - v mnogih primerih pa zato nič manj gorečo - željo. Pač v svoji socialni okolici ne želijo veljati za pretepaško naravnane, agresivne primitivce. Tako ni čudno, da se mnogi zatekajo k najrazličnejšim lepo in plemenito zvenečim izgovorom, kaj naj bi jih zares pričakovali od treninga borilnega športa.

Naj navedemo nekatera najbolj pogosta osnovna pričakovanja:

- da bi bolje obvladali svojo gibalno koordinacijo,
- da bi se naučili večje samokontrole,
- da bi gojili šport s poudarjenimi duhovnimi vrednotami,
- da bi tako povezali duh s telesom,
- da bi lahko našli svoje okolje (japonsko: "hara"),
- da bi shujšali,
- da bi postali močnejši in/ali izdržljivejši,
- da bi se imeli "fajn",
- da bi bili v dobri družbi ...

Tisti, ki borilno veščino iz kakršnihkoli "višjih" razlogov zavrača, je sam potencialna žrtev nasilja. Obvladanje borilne veščine preprečuje in celo odvrača prestopnike od nasilniškega vedenja. Statistično je ugotovljeno, da so borilno usposobljene osebe bistveno manjkrat izpostavljene fizični ogroženosti, še dosti manjkrat pa tudi postanejo žrtve nasilnih dejanj kot pa osebe, ki se ne znajo fizično braniti.

Borilne veščine, posebej tiste, ki jih gojimo v športni obliki, spadajo med dragocene kulturne dobrine, prisotne v življenju ljudi skozi vso zgodovino. Tudi in posebej še danes, ob vsem naraščajočem nasilju na ulicah, v šolah, diskotekah in na drugih javnih mestih, je borilna usposobljenost posameznikov eden najučinkovitejših varnostnih ukrepov. Pametno in koristno je - tudi z drugih, ne samo z varnostnih vidikov - redno in sistematično trenirati katerega od borilnih športov ter se kar se da dobro borilno usposobiti. To je vsestransko pozitivno tako z vidika posameznika kot z vidika družbe.

Kot kažejo dolgoletne izkušnje trenerjev, ljudje ne prihajajo h karateju zato, da bi se potem lahko uspešneje pretepali in strahovali okolico. Osebe s takšnimi predstavami so v bistvu motene osebnosti in praviloma ne zdržijo dolgotrajnega, discipliniranega treninga. (Če ga vzdržijo, začne karate trening nanje terapevtsko delovati in se lahko tako osebnostno ujamejo ter normalizirajo.) Taki posamezniki raje sproščajo svoje frustracije v manj napornih, deviantnih oblikah nasilja, npr. v uličnem nadlegovanju.

V intelektualni razvoj in v delo usmerjana srednješolska in še toliko bolj študentska mladina je seveda visoko socializirana. Zato se pri teh mladih pojavlja praviloma nasprotni problem, namreč da imajo do uporabe fizične sile mnoge nezavedne zadržke in bojazni. Zategadelj so ne le telesno, temveč tudi psihično bolj slabo pripravljeni na morebitne situacije fizične ogroženosti. Posamezniki, ki se tega zavedajo in se zato odločijo, da se bodo načrtno borilno usposobili, pa bi morali pretehtano izbrati svojim potrebam in možnostim najprimernejšo borilno disciplino.

Gre za to, da je treba mladini omogočiti tak trening, ki je karseda premišljeno prepleten s preizkusi v kontroliranih (torej varnih) konfliktnih simulacijah. Tako se lahko vsakdo postopoma, a zanesljivo prilagodi negotovostim in rizikom fizičnih spopadov in na vsaki stopnji napredovanja preizkusi doseženo raven svoje fizične in psihične borilne usposobljenosti. Z nabiranjem praktičnih izkušenj, ki se kažejo tudi v sestavi vsebine in zahtevnosti treningov, tako postopoma raste in se razvija posameznikova borilna spretnost in fizična pripravljenost. Hkrati s tem pa se veča tudi njegova ali njena notranja, to je psihična moč in pripravljenost na športna, pa tudi na morebitna dejanska fizična obračunavanja.

Vsak mlad človek bi se moral redno ukvarjati s športom, saj je šport vir zdravja, pravilne rasti in drže ter oblikovanja značaja. Karate je šport, ki razvija najvišje stopnje telesne koordinacije, samokontrole ter krepitve samozavesti; to pride prav v vseh življenjskih obdobjih. Predvsem pa je to ena najučinkovitejših veščin za reševanje in preprečevanje kritičnih situacij ogroženosti, ko gre za obrambo in ohranitev življenja, zdravja, osebne časti ali premoženja - tvojega ali tvojih bližnjih. Dandanes menda ni treba posebej dokazovati, kako koristno je, če si usposobljen postaviti se fizičnemu nasilju uspešno po robu.

Karateist razvija samozaupanje, stabilna čustva in jasno presojo.